O nas

Ker je prva knjiga zajela obdobje od leta 1915, ko se je zgodil izgon in internacija naših prednikov pa do ponovne internacije leta 1942, je g. Bensa, ko je v roke dobil pesmarico od Agneze Papež  napisane v internaciji Šarvar, predložil društvu, da se zbrano gradivo natisne pod naslovom USODA NAŠIH DNI. V knjigi je zapisanih tudi nekaj pričanj še takrat živečih taboriščnikov iz istega taborišča. Tudi ta knjiga je last društva. Prav tako je društvo ob 100 letnici primorsko – kraške kolonije Benica izdalo še tretjo knjigo pisca Stanka Bensa z naslovom BENICA – NOVI DOM. Vas je nastala 1922 leta. V knjigi je opisana zgodovina in trpljenje, katerega so izkusili ljudje, ki so se priselili sem. Politika jih je uporabila za svoje cilje. Po Trianonski pogodbi je Prekmurje postalo del Slovenije. Bilo je potrebno utrditi državno mejo. S kom drugim, kot z najbolj zavednimi Slovenci, primorskimi begunci. Naselili so jih tik ob meji, na poplavno področje, katero domačini niso hoteli, med same madžarske vasi in pozabili na njih. Le primorska in kraška trma je botrovala temu, da so ostali in obstali. Borili so se in dokazovali lokalni skupnosti, da so vredni zaupanja, vendar jih lokalna skupnost ni sprejela. To so pokazali leta 1942, ko so vseh pet primorskih in istrskih kolonij izgnali v taborišče Šarvar na Madžarskem. Leta 1945 so se vrnili v izropane in požgane domove. Ponovno se je pokazala njihova trdoživost. Ponovno so izgradili vas in začeli v novi skupnosti končno normalno življenje. Benica je spomenik trdoživosti, pokončnosti in spoštovanju svojega jezika in korenin.

Zadnji stavek v tej knjigi je : »Naj bo enkrat dovoljeno, da vsak živi svobodno in v miru, da se vsak izraža v svojem jeziku in goji svojo kulturo. Meje naj bodo odprte in naj združujejo in spodbujajo raznolikost in naj nikoli ne bo vojn in siromaštva« (S. Bensa).